Vitalnost življenja neke družbe, naroda ali civilizacije je v veliki meri odvisna od življenjske filozofije, ki jo ta družba, narod ali civilizacija udejanja in od samega načina tega udejanjanja. V primitivnih družbah, človek misli samo na sebe in na svoje bližje sorodnike. Toda v vsakem zgodovinskem obdobju so se določne skupine ljudi razlikovale od drugih. Ko proučujemo značilnosti civilizacij pred nami – in morebiti se ravno sedaj rojeva nova – lahko ugotovimo da, četudi se je ena skupina odlikovala kot vodilna v določenem obdobju, to nujno ne pomeni da so ostale skupine živele v divjaštvu.
V najboljšem primeru tukaj govorimo o relativni prednosti, ki jo je imela ena skupina glede na preostale skupine, ki so odvisno od svoje stopnje razporejene na civilizacijski lestvici. Na primer, ko so se pojavili Feničani, ki so razvili briljantno civilizacijo, je bilo nekaj drugih narodov, ki so bili morda enako civilizirani ali malo manj. Manjkala jim je le priložnost, področje delovanja. V arabsko-islamski dobi, so Grki, Rimljani, Kitajci, Indijci idr. posedovali vse lastnosti civiliziranih narodov, toda ne v zadostni meri, da se smatrajo kot nosilci tedanje civilizacije. Tako je tudi v našem času*. Čeprav imata ZDA in Rusija največjo nuklearno moč itd., Angleži, Kitajci, Francozi in Nemci ne zaostajajo veliko. Kljub temu, tudi v drugi polovici 20. stoletja še vedno obstajajo področja na Zemlji kjer skupine ljudi živijo v divjaštvu ali celo prakticirajo ljudožerstvo.
Pojavlja se vprašanje zakaj je evolucija pri enih hitra, pri drugih pa počasna. Zakaj je bila Evropa barbarska v času, ko so Grki uživali v sadovih veličastne civilizacije? Zakaj je barbarstvo prevladalo v Rusiji, medtem ko so Arabci dosegli sijajni vrhunec? Isto vprašanje lahko zastavimo za številne države v različnih obdobjih. Ali gre enostavno za priložnost in okoliščine ali pa je to zaradi plemenitih posameznikov, ki so se pojavili v eni in ne v drugi skupini? Obstajajo tudi druge, kompleksnejše razlage odvisne od številnih istočasnih vzrokov, ki vodijo nekatere v dosežke, druge pa v frustracijo ali celo izginotje.
Pojavlja se še eno vprašanje. Zakaj narodi po naglem vzponu padajo v relativno temo ali celo v skoraj barbarsko stanje?
Nameravamo raziskati to vprašanje s stališča sodobnega islama, da bi če je možno poiskali možnosti preživetja.
Po mnenju Ibn Halduna je glavni razlog za padec civilizacije biološki faktor. Na koncu določene generacije rasa izčrpa vso vitalnost in zaradi razlogov obnove potrebuje spremembo – vsaj upravitelja. Ta rasna teorija, četudi jo obravnavamo kot teoretično pretiravanje, lahko vpliva na etnične civilizacije in religije, ki ne priznavajo konverzij. S tega stališča se lahko islam na srečo izogne dekadenci, saj so njegovi pristaši po vsem svetu prisotni v vseh rasah. Še več, islam je – to je splošno znano – znotraj svoje skupnosti uspel skoraj povsem izbrisati rasne predsodke, kar mu omogoča da za vodilnega brez oklevanja sprejme narod katere koli rase. Sistematična emancipacija sužnjev, ki jo je ukazal Kur’an, predstavlja še en jasen primer. Pravzaprav obstaja nekaj dinastij muslimanskih voditeljev v zgodovini, ki so bili nekoč sužnji.
Življenje in smrt civilizacije je lahko ravno tako odvisno od značilnosti njenega osnovnega učenja. V kolikor učenje svoje pristaše vabi naj se odrečejo sveta, lahko pričakujemo, da bo duhovnost zagotovo dosegla visok napredek, toda druge komponente človeka, njegovo telo, intelektualne sposobnosti itd. ne bodo imele možnosti opraviti svojo naravno vlogo in bodo zamrle še preden se razvijejo. Če, z druge strani civilizacija daje poudarek le materialnem vidiku življenja, bo človek dosegel velik napredek na tem področju, na račun drugih področij.
Takšna civilizacija se bo morda pretvorila v bumerang in povzročila lastno smrt. Ker materializem pogosto povzroča egoizem in pomanjkanje spoštovanja pravic drugih in tako ustvarja sovražnike, ki čakajo na priložnost za povračilo. Rezultat je medsebojno ubijanje. Znana je zgodba o dveh razbojnikih, ki sta zasegla nek plen.
Eden od njiju se je vrnil v mesto, da kupi živila medtem, ko je drugi poiskal drva, da lahko zakuri ogenj za pripravo hrane. Toda vsak se je na skrivaj odločil, da se reši drugega in obdrži celoten plen zase. Tisti, ki je odšel po živila jih je zastrupil, medtem ko mu je njegov kolega pripravil zasedo iz katere ga je pokončal, toda potem ko je probal hrano se mu je tudi sam pridružil na drugem svetu.
Morda obstaja še ena prirojena napaka civilizacije katere učenje ne vsebuje sposobnost za razvoj in prilagajanje okoliščinam. Čeprav je lahko njeno učenje primerno za eno zgodovinsko obdobje, to nujno ne velja tudi za drugo obdobje. Za tiste, ki pridejo kasneje in so priklenjeni na to učenje, je to lahko usodno. Dobra ilustracija bo naslednji primer. V času, ko ni bilo električne osvetlitve in ko verska središča niso imela stabilnih prihodkov, je bilo zagotovo pobožno delo prižgati svečo na mestih verskega dogajanja in molitev, posebno ponoči.
Nimamo razloga, da ne verjamemo da lahko eno takšno dejanje pobožnosti s strani skesanca, lahko pobriše greh storjen v odnosu do Boga ali do človeka. Toda, ali je lahko nadaljevanje prižiganja sveč v prostorih, ki so že blesteče osvetljena z električnimi žarnicami, kaj drugega kot odvečno razsipavanje? Preučimo islam v luči teh okoliščin.
V najboljšem primeru tukaj govorimo o relativni prednosti, ki jo je imela ena skupina glede na preostale skupine, ki so odvisno od svoje stopnje razporejene na civilizacijski lestvici. Na primer, ko so se pojavili Feničani, ki so razvili briljantno civilizacijo, je bilo nekaj drugih narodov, ki so bili morda enako civilizirani ali malo manj. Manjkala jim je le priložnost, področje delovanja. V arabsko-islamski dobi, so Grki, Rimljani, Kitajci, Indijci idr. posedovali vse lastnosti civiliziranih narodov, toda ne v zadostni meri, da se smatrajo kot nosilci tedanje civilizacije. Tako je tudi v našem času*. Čeprav imata ZDA in Rusija največjo nuklearno moč itd., Angleži, Kitajci, Francozi in Nemci ne zaostajajo veliko. Kljub temu, tudi v drugi polovici 20. stoletja še vedno obstajajo področja na Zemlji kjer skupine ljudi živijo v divjaštvu ali celo prakticirajo ljudožerstvo.
Pojavlja se vprašanje zakaj je evolucija pri enih hitra, pri drugih pa počasna. Zakaj je bila Evropa barbarska v času, ko so Grki uživali v sadovih veličastne civilizacije? Zakaj je barbarstvo prevladalo v Rusiji, medtem ko so Arabci dosegli sijajni vrhunec? Isto vprašanje lahko zastavimo za številne države v različnih obdobjih. Ali gre enostavno za priložnost in okoliščine ali pa je to zaradi plemenitih posameznikov, ki so se pojavili v eni in ne v drugi skupini? Obstajajo tudi druge, kompleksnejše razlage odvisne od številnih istočasnih vzrokov, ki vodijo nekatere v dosežke, druge pa v frustracijo ali celo izginotje.
Pojavlja se še eno vprašanje. Zakaj narodi po naglem vzponu padajo v relativno temo ali celo v skoraj barbarsko stanje?
Nameravamo raziskati to vprašanje s stališča sodobnega islama, da bi če je možno poiskali možnosti preživetja.
Po mnenju Ibn Halduna je glavni razlog za padec civilizacije biološki faktor. Na koncu določene generacije rasa izčrpa vso vitalnost in zaradi razlogov obnove potrebuje spremembo – vsaj upravitelja. Ta rasna teorija, četudi jo obravnavamo kot teoretično pretiravanje, lahko vpliva na etnične civilizacije in religije, ki ne priznavajo konverzij. S tega stališča se lahko islam na srečo izogne dekadenci, saj so njegovi pristaši po vsem svetu prisotni v vseh rasah. Še več, islam je – to je splošno znano – znotraj svoje skupnosti uspel skoraj povsem izbrisati rasne predsodke, kar mu omogoča da za vodilnega brez oklevanja sprejme narod katere koli rase. Sistematična emancipacija sužnjev, ki jo je ukazal Kur’an, predstavlja še en jasen primer. Pravzaprav obstaja nekaj dinastij muslimanskih voditeljev v zgodovini, ki so bili nekoč sužnji.
Življenje in smrt civilizacije je lahko ravno tako odvisno od značilnosti njenega osnovnega učenja. V kolikor učenje svoje pristaše vabi naj se odrečejo sveta, lahko pričakujemo, da bo duhovnost zagotovo dosegla visok napredek, toda druge komponente človeka, njegovo telo, intelektualne sposobnosti itd. ne bodo imele možnosti opraviti svojo naravno vlogo in bodo zamrle še preden se razvijejo. Če, z druge strani civilizacija daje poudarek le materialnem vidiku življenja, bo človek dosegel velik napredek na tem področju, na račun drugih področij.
Takšna civilizacija se bo morda pretvorila v bumerang in povzročila lastno smrt. Ker materializem pogosto povzroča egoizem in pomanjkanje spoštovanja pravic drugih in tako ustvarja sovražnike, ki čakajo na priložnost za povračilo. Rezultat je medsebojno ubijanje. Znana je zgodba o dveh razbojnikih, ki sta zasegla nek plen.
Eden od njiju se je vrnil v mesto, da kupi živila medtem, ko je drugi poiskal drva, da lahko zakuri ogenj za pripravo hrane. Toda vsak se je na skrivaj odločil, da se reši drugega in obdrži celoten plen zase. Tisti, ki je odšel po živila jih je zastrupil, medtem ko mu je njegov kolega pripravil zasedo iz katere ga je pokončal, toda potem ko je probal hrano se mu je tudi sam pridružil na drugem svetu.
Morda obstaja še ena prirojena napaka civilizacije katere učenje ne vsebuje sposobnost za razvoj in prilagajanje okoliščinam. Čeprav je lahko njeno učenje primerno za eno zgodovinsko obdobje, to nujno ne velja tudi za drugo obdobje. Za tiste, ki pridejo kasneje in so priklenjeni na to učenje, je to lahko usodno. Dobra ilustracija bo naslednji primer. V času, ko ni bilo električne osvetlitve in ko verska središča niso imela stabilnih prihodkov, je bilo zagotovo pobožno delo prižgati svečo na mestih verskega dogajanja in molitev, posebno ponoči.
Nimamo razloga, da ne verjamemo da lahko eno takšno dejanje pobožnosti s strani skesanca, lahko pobriše greh storjen v odnosu do Boga ali do človeka. Toda, ali je lahko nadaljevanje prižiganja sveč v prostorih, ki so že blesteče osvetljena z električnimi žarnicami, kaj drugega kot odvečno razsipavanje? Preučimo islam v luči teh okoliščin.
