Islamski Članki Potovanje skozi islamsko zgodovino

Klasični kalifati: Umajadi in Abasidi

UMAJADI (40/661-132/750)

Z odstranitvijo Alija s prizorišča je Mu’awiyah postal voditelj in kalif islamskega sveta, kljub temu da si je za nekaj mesecev Alijev sin al-Hasan priboril svoj kalifat v Medini. Mu’awiyah, ki je bil zelo sposoben in preračunljiv voditelj, je ustanovil prostrano cesarstvo s središčem v Damasku. Cena tega podviga je bilo preoblikovanje rashidunskega kalifata v dedni sultanat. Umajadi so bili iz Srednje Azije sposobni vladati prostranim območjem vse do Španije in Francije. Vpeljali so sistem komunikacije, uprave ter pravnih in vojaških institucij. Mnogo le-teh se je ohranilo stoletja.

Soočeni so bili s poskusi aristokracije iz Meke, ki je želela obnoviti oblasti, ter beduinskim uporom proti centralni oblasti. Soočali so se tudi s šiitskimi odpadniki. ’Abd al-Malik (65/685-86/705) je nasledil in zavaroval enotnost cesarstva, vendar pa je bilo očitno, da so s svetnimi cilji počasi, a zanesljivo izrivali verske principe, kljub temu da je bil eden od kalifov, Umar ibn Abd al-Aziz, vzor pobožnosti in visoko spoštovan s strani sufijskih vernikov in tudi šiitov, ki jih je obravnaval z naklonjenostjo.

Umajadi so utrdili administrativne in vojaške temelje cesarstva in arabizirali kovanje denarja ter kanclerstvo. Zaključili so zgodnja osvajanja in dovolili islamski kulturi, da se oblikuje sama, od Oxusa do Pirenejev. In vendar so pričeli izgubljati podporo mnogih muslimanov in s tem svojo »legitimnost«. Mnogi so menili, da so Umajadi predvsem arabski, in ne islamski voditelji. Nezadovoljstvo proti njim je raslo, predvsem med mawali, Nearabci, ki so v velikem številu sprejeli islam. Glavno vlogo med njimi so imeli Perzijci. Mnogo protestov se je odvijalo pod zastavo šiitov s središčem v Iraku, predvsem po smrti Husejna ibn Alija v času Jazidovega kalifata.

Upore so zatirali močni voditelji, vse dokler se ni v Khurasanu pod vodstvom karizmatičnega perzijskega generala Abu Muslima pričela vstaja. Namen vstaje je bila vrnitev kalifata k njegovim verskim izvorom in družini Preroka. Gibanje je uspelo in potomci Prerokovega strica so s pomočjo svojih perzijskih zaveznikov premagali Umajade in zavzeli Damask. S tem se je končala vladavina Umajadov. Edina izjema je bila muslimanska Španija, kjer je ene od Umajadov, ki mu je uspelo pobegniti iz Damaska, sebe oklical za vladarja in slovesno ustoličil zlato dobo muslimanske vladavine v tej deželi.

ABASIDI (132/750-656/1258)

Abasidska vladavina zaznamuje obdobje, v katerem je tako imenovana »klasična islamska civilizacija« dosegla svoj vrhunec. Zgodnji Abasidi so nadaljevali z delom Umajadov: utrjevali so islamsko cesarstvo, ohranjali enotnost, islamizirali različne institucije in širili arabščino kot pogovorni jezik islamskega sveta. Med ponovnim uvajanjem svetega značaja kalifata so pričeli Abasidi celo še v večji meri posnemati perzijske modele vladanja in administracije. Glavno mesto so preselili na vzhod: leta 145/762 je al-Mansur zgradil Bagdad blizu starodavne sasanidske prestolnice Ctesiphon, blizu središča perzijskega sveta. Perzijci so postali tudi aktivnejši v državnih poslih in mnogi od njih so postali najvišji ministri kalifata.

Bagdad je v tretjem/devetem in četrtem/desetem stoletju postal največje kulturno središče islamskega sveta, morda celo celotnega sveta. Znameniti abasidski kalifi, kot sta bila Harun al-Rashid in al-Ma’mun, so bili veliki zavezniki umetnosti in znanosti in to je čas, ko je pričela cveteti islamska filozofija in znanost. Vendar pa je zgodnja abasidska doba tudi čas, ko se je dokončno izoblikovala kodifikacija Šeriatskega prava, ki se je pričela že za časa Umajadov, in oblikovale so se tradicionalne šole Prava, ki obstajajo še danes. Skoraj gotovo najpomembnejši verski dosežek tega obdobja je ustanovitev dokončne in kanonične zbirke hadith, ki so jo sestavili Bukhari in drugi. Dosežek je vrhunec procesa, ki seje začel v času rashiduna in nadaljeval v umajadski dobi. Zgodnje abasidsko obdobje je sovpadalo tudi z vzponom klasičnih sufijskih šol v Bagdadu in Khurasanu.

Vendar pa je moč abasidskega kalifata postopoma pričela slabeti. Ujeti med spopade med Arabci in Perzijci, so se kalifi obdajali s turško gardo in s tem odprli središče islamskega sveta še tretji veliki etnični skupini, ki bo poleg Arabcev in Perzijcev igrala celo večjo vlogo v sociopolitičnem življenju središčnih regij kalifata. Kmalu so kalifi postali lutke v rokah svojih turških generalov. Ujeto v napetosti med ruralno populacijo in prebivalce mest, med vojaško in civilno upravo ter v spopade za zemljo, obdavčevanjem in etničnimi rivalitetami, središče kmalu ni zmoglo obdržati obsežnega islamskega cesarstva skupaj.

Regionalni vladarji so pridobili oblast do te mere, da so perzijski Bujidi leta 334/945 sami osvojili Irak in kalifa uporabili za orodje svoje vladavine, s tem pa so legalizirali oblast, ki je bila dejansko v njihovih rokah. Odtlej so lokalne dinastije uveljavljale dejansko politično moč, medtem ko je kalifat postal simbol enotnosti islamskega sveta in vladavine Šarije kakor tudi vir zakonitosti različnih kraljev in sultanov, ki niso vladali le v Perziji, temveč tudi v mnogih arabskih deželah.​

Lokalne dinastije do mongolske invazije

PERZIJA, CENTRALNA AZIJA IN TRANSOKSIANA

Že v tretjem/devetem stoletju so krajevni voditelji v vzhodnih provincah Perzije pričeli braniti svojo neodvisnost pred avtoritetami kalifata v Bagdadu in kmalu so ustanovili prve neodvisne perzijske dinastije, kot sta bili safaridska in samanidska. Samanidi, ki so v četrtem/desetem stoletju vladali v Khurasanu in Srednji Aziji, so posebej pomembni iz kulturnega zornega kota, saj so bili veliki zavezniki perzijskega jezika. Ta je kmalu postal osnovni dejavnik v kulturni in politični neodvisnosti, ki so jo Perzijci branili pred arabsko prevlado.

Delno samostojne dinastije so se pojavile tudi v severnih in zahodnih delih Perzije: na primer Buyidi, ki niso v četrtem/desetem stoletju osvojili le Perzije, temveč tudi Irak, so kot šiiti vladali na podlagi močnega perzijskega nacionalnega čustva.

Prodor plemen turškega izvora je spremenil politično in tudi etnično podobo območja, ki so mu predvsem v Srednji Aziji vladali Samanidi. Ghaznavidi, ki so bili turškega izvora, so premagali Samanide in v vzhodni Perziji ustanovili mogočno kraljestvo ter razširili svoje območje do Sindha in Punjaba. Njihova vladavina je tlakovala pot mnogim dinastijam turškega izvora, ki so pričele prevladovati na političnem prizorišču ne le v Srednji Aziji in Perziji, temveč tudi v osrednjih arabskih deželah, delih Indije in Anatolije.

SELDŽUKI

Najpomembnejša turška dinastija so bili Seldžuki, ki so vladali več kot dve stoletji, od okoli 426/1035 do 656/1258. Seldžuki so zasedli večji del Zahodne Azije, vključno s samim Bagdadom, ki je leta 447/1055 padel v roke Tughril Bega. Ponovno so združili Zahodno Azijo, ohranili abasidski kalifat, vendar le kot simbol sunitske vladavine, ki so jo pohlepno podpirali.

Nasprotovali so vladavini šiitskih voditeljev in v večji meri zatrli šiizem. Prav tako so pričeli s turškim osvajanjem Anatolije, ki je prineslo ustanovitev osmanske in kasneje otomanske vladavine. Seldžuki so branili ash’aritsko teologijo (kalam) pred napadi filozofov in iskali načine, kako utrditi sunitsko ortodoksijo z ustanovitvijo tradicionalnega univerzitetnega sistema (madrasah), ki je povezan z imenom njihovega slavnega ministrskega predsednika, Khwajah Nizam al-Mulka. Čeprav turškega izvora, so bili veliki zavezniki perzijske kulture. V času njihove vladavine je perzijska proza dosegla svoj zgodnji vrhunec, perzijska poezija pa je ustvarila nekatere od svojih velikih mojstrov.

EGIPT IN SIRIJA

Usoda Egipta in Sirije, skupaj z deželami, ki ležijo med njima, kot je na primer Palestina, se je v islamskem času mnogokrat prepletala. Že v tretjem/devetem stoletju je abasidski vladar Egipta Ibn Tulun, ki je med drugim zgradil veličastno mošejo v Kairu, ki še danes nosi njegovo ime, pričel zagovarjati svojo neodvisnost in razširjati svojo oblast nad Sirijo. V četrtem/desetem stoletju so ismailski Fatamidi pričeli osvajati skoraj celotno Severno Afriko od al-Ifiqiyyah (današnje Tunizije) in leta 358/969 so zasedli Egipt ter v imenu svojega imama ustanovili kalifat. Kairo je postal njihova prestolnica.

Svojo vladavino so razširili še na Jeruzalem, Meko, Medino in Damask, kjer so premagali Hamdhanide in celo ogrozii Bagdad. Fatamidski kalifat je izzval Abaside in zaznamoval čas, v katerem sta umetnost in znanost predvsem v Kairu velikodušno cveteli. Fatimidi so pričeli slabeti, ko so jih pričeli ogrožati Seldžuki in kasneje križarji, dokončno pa jih je premagal Saladin, ki je premagal tudi križarje in jih leta 583/1187 izgnal iz Jeruzalema.

Saladin ali Salah al-Din al-Aijubi, kot je znan muslimanom, je bil kurdski general iz Aleppa, ki je ustanovil ayyubidsko dinastijo, ki je pod sunitsko oblastjo združila Egipt, Palestino in Sirijo, po dolgoletnih bitkah s križarji oživil ekonomsko življenje pokrajine in zgradil temelje Mamlukom, izvorno njihovim sužnjem, ki pa so prevladali in končno ustanovili svojo lastno mogočno dinastijo. Prav Mamluki so bili tisti, ki so leta 658/1260 dokončno ustavili silne napade Mongolov in premagali mongolske vojske v južni Palestini.

SEVERNA AFRIKA IN ŠPANIJA

Abasidi niso nadzorovali zahodnih provinc islamskega sveta in te so razvile svojo politično zgodovino. V Maroku je Hasan, potomec Prerokovega vnuka Hasana, med Berberi ustanovil svojo lastno vladavino s središčem v Fezu, ki vse od tistega časa dalje ostaja srce severnoafriškega islama. V Alžiriji je Abd al-Rahman ibn Rustam ustanovil še eno berbersko kraljestvo, imenovano Rustamid, ki je temeljilo na ibadiyyahški šoli, ki je podedovala poglede Kharijitov. Tudi tukaj so, tako kot v Tunisu, vladali Aghlabidi, ki so v principu sprejeli avtoriteto kalifata, vendar so bili v praktičnem smislu neodvisni.

V južni Španiji in na Portugalskem oziroma v al-Andalusu, kakor so območje imenovali muslimani, je umajadski princ Abd al-Rahman I. leta 138/756 ustanovil špansko umajadsko dinastijo s središčem v Kordobi, ki je kmalu postala največje in najbolj svetovljansko mesto v Evropi. S tem se prične dveinpolstoletna vladavina, med katero je Španija neverjetne dosegla kulturne dosežke na skoraj vseh področjih. Oblikovala se je socialna klima, v kateri so muslimani, judje in kristjani živeli v miru in harmoniji do takšne stopnje, ki jo je v človeški zgodovini le redko najti.

V muslimanski Španiji ni cvetela zgolj islamska kultura, temveč tudi judovska. Prepletenost odnosov med obema kulturama v tistem času je mogoče opaziti v številnih delih, ki so jih v arabščini spisali judovski misleci, eden najznamenitejših je bil Maimonides. Španija je postala tudi najpomembnejše središče, iz katerega je v krščanski svet prodirala islamska modrost, znanost, filozofija in umetnosti, ki so pomembno vplivale na kasnejšo evropsko zgodovino. V tem prenašanju modrosti in znanja je posebej pomembno vlogo igralo mesto Toledo.

V petem/enajstem stoletju je umajadska moč pričela slabeti. Španija se je razdelila na majhne kneževine, ki so jih upravljali lokalni princi (v arabščini imenovani muluk al-tawa’if), s tem pa je postala lahka tarča za Berbere iz Severne Afrike, predvsem za versko goreče in prenapete Almoravide in Almohade, ki so v petem/enajstem in šestem/dvanajstem stoletju zasedli večji del Španije. Vendar pa so bile te zmage kratkotrajne. S pojenjanjem muslimanske moči so pričeli deželo ponovno osvajati kristjani. Usodo muslimanov je zaznamoval njihov poraz v bitki pri Las Navas de Tolosa leta 608/1212.

Od takrat naprej so muslimani preživeli le v goratih predelih na jugu, kjer je bila nasridska vladavina, in v sedmem/trinajstem stoletju v Granadi zgradili eno največjih mojstrovin islamske umetnosti, Alhambro. Formalna muslimanska vladavina na Iberijskem polotoku se je končala leta 897/1492, ko sta Granado osvojila krščanska voditelja Izabela in Ferdinand. Po tem dogodku so tiste muslimane, ki so ostali, nadlegovali kot Mavre (Morisco), vse dokler niso v enajstem/sedemnajstem stoletju izginili s prizorišča. Kljub temu so se vplivi islama in njegove kulture v Španiji ohranili do današnjih dni.

V Severni Afriki pa so se nadaljevali plemenski spopadi med tistimi, ki so prisegli zvestobo fatamidskemu kalifatu, in tistimi, ki so ostali zvesti Abasidom. V petem/enajstem stoletju so se sanhajski Berberi, ki so razširili islam iz Mavretanije do ustja reke Senegal, združili kot al-Murabituni (ti so na Zahodu postali znani kot Almoravidi) s prestolnico v Marakešu. Združili so velik del Severne Afrike in Španije. Nasledili so jih al-Muwahhiduni (Almohadi), dinastija, ki jo je ustanovil učenec znamenitega perzijskega teologa in sufija al-Ghazzalija. To puritansko gibanje se je razširilo daleč na vzhod, vse do Tripolitanije, in preživelo do sedmega/trinajstega stoletja.

Z oslabitvijo Almohadov so se ponovno uveljavile lokalne dinastije, Marinidi v Maroku in Hafsidi v Alžiriji in Tuniziji. V desetem/šestnajstem stoletju je Severna Afrika prešla v roke Otomanov, z izjemo Maroka, ki so mu od desetega/šestnajstega stoletja vladali sharifi oziroma Prerokovi potomci, ki so ustanovili alawidsko dinastijo. Celoten Maghrib/Magreb oziroma zahodne dežele arabskega sveta so v trinajstem/devetnajstem stoletju prešle v roke Francozov (in do neke mere Špancev). Neodvisnost so si izbojevale šele proti koncu dvajsetega stoletja.​

Mongolski vpad

Čeprav zahodnih dežel islama niso prizadeli silni napadi Mongolov, so vzhodne dežele opustošili potomci Džingis Khana, ki je najprej osvojil Srednjo Azijo, nato Perzijo, Irak, Sirijo in Palestino. Ustavili so jih šele Mamluki na Sinajskem polotoku. Mongoli so povzročili padec abasidskega kalifata in s tem prinesli veliko spremembo v politično podobo islamskega sveta.

Z osvojitvijo Bagdada in umorom zadnjega abasidskega kalifa leta 656/1258 je islamski svet vstopil v novo dobo svoje zgodovine. Po obdobju nemirov so se na prizorišču pojavila nova cesarstva, ki so vladala velikemu delu islamskega sveta vse do pojava zahodnega kolonializma, ki je podjarmil večino islamskih dežel.

Posledica mongolskega vdora

Začetke mongolske invazije v vzhodne dežele islama je spremljal nemir tako na ekonomskem kot na političnem področju. Potomci Hülagüjev, ki so osvojili in zavladali tem deželam, so v začetku vpeljali lastne mongolske zakone in navade. Vendar pa so ti voditelji, znani kot Il-khanidi, kmalu sprejeli islam. To se je zgodilo takrat, ko je njihov kralj Öljeitü sprejel islam in postal sultan Muhammad Khudaban-dah. Zanimivo je, da je sprejel islam v njegovi dvanajstniško – imamitski obliki in obdobje od sedmega/trinajstega stoletja do osmega/štirinajstega stoletja je priča razmahu šiizma v Perziji, kar je pripravilo teren za ustanovitev vladavine dvanajstnikov – imamitov v safavidskem obdobju.

Obdobje Il-khanidov, ki ga je zaznamovalo tekmovanje med krajevnimi oblastmi, se je končalo konec osmega/štirinajstega stoletja, ko je prišel na oblast Timur, ki je osvojil celotno Perzijo, Irak, Sirijo, Anatolijo, južno Rusijo in Srednjo Azijo. Njegova prestolnica je bil Samarkand, ki je postal pomembno središče perzijske umetnosti.

Čeprav je njegov prostran imperij propadel skupaj z njim leta 807/1405, ko je umrl na poti na Kitajsko, so njegovi nasledniki Timuridi vladali v Perziji in Srednji Aziji do desetega/šestnajstega stoletja. Mesta kot Shiraz, Tabriz in Herat so postala kulturna in umetniška središča, kjer je cvetela predvsem umetnost perzijskih miniatur in kaligrafije. Še več, eden od Timurjevih naslednikov, imenovan Babar, je prišel iz Afganistana v Indijo in na indijskem podkontinentu ustanovili mogulsko dinastijo.

Medtem pa so v Egiptu, ki je odbil mongolske vpade, Mamluki ustanovili mogočno stabilno državo, ki je običajno vključevala tudi Palestino in Sirijo. Država se je ohranila več kot dve stoletji, od 648/1250 do 923/1517, ko je postala del Otomanskega cesarstva. Mamluki so bili sunitski muslimani, ki so zagovarjali sunitsko zvezo. Bili so veliki zavezniki umetnosti in ustvarili so najsijajnejše primerke islamske arhitekture, ki krasijo Kairo še danes, pa tudi nekatere največjih mojstrovin Kur’anske kaligrafije, ki jo je poznal islamski svet. Egiptu so pustili neizbrisen pečat in njihov vpliv na umetnost je v Kairu mogoče občutiti še danes.

OTOMANI

Najmogočnejša islamska država zadnjih stoletij je nastala v Anatoliji. Ustanovila so jo turška plemena, ki so se selila iz Srednje Azije in Perzije na zahod. Čeprav so zgodnejšo seldžuško dinastijo premagali Mongoli, so se za krajši čas Turki ponovno vzpeli na oblast, predvsem v Konyi v južni Anatoliji in naprej proti vzhodu, kjer so različna plemena vladala majhnim občinam. Do leta 726/1326 so »sinovi Uthmana” ali Osmani osvojili večino Anatolije ter Burso razglasili za prestolnico. Zdaj znani kot Otomani so v letu 758/1357 pričeli svoje osvajanje Balkana in leta 792/1390-91 je Bejezid Jildirim premagal ostale majhne samoupravne enote in prevzel oblast v Anatoliji.

Čeprav jih je premagal Timur, so si Otomani kmalu opomogli in leta 857/1453 pod poveljstvom Mehmeda II. zavzeli Konstantinopel, ki se od takrat naprej imenuje Istanbul. S tem se konča doba bizantinskega cesarstva. Leta 923/1517 je sultan Selim k svojemu cesarstvu priključil Sirijo in Egipt in leta 932/1526 je znameniti otomanski vladar Sulejman Veličastni napadel Madžarsko, celotni Balkan pa je postal del Otomanskega cesarstva.

Široki imperij, ki se je raztezal od Alžirije preko preostale Severne Afrike, arabskega Bližnjega vzhoda in Anatolije do Balkana, je kljub napadom evropskih sil v trinajstem/devetnajstem stoletju preživel do konca prve svetovne vojne, ko so si arabske province razdelili Britanci in Francozi. Njegova balkanska ozemlja so postala neodvisna in turški srednji del je postal sodobna Turčija.

Otomani so se imeli za kalife, ki so nasledili Umajade in Abaside, čeprav tehnično niso bili kalifi, temveč sultani. Kljub temu so ustvarili politični red, ki je v mnogih načinih spominjal na druge kalifate. Bili so goreči zagovorniki sunitskega islama, medtem ko so njihovo kulturo močno zaznamovali perzijski elementi, kar je opazno tako v turški poeziji kot v slikarstvu. Pod njihovo oblastjo je cvetel tudi sufizem. Sufijski redovi kot mawlawiyyah in baktashiyyah so igrali pomembno politično in hkrati duhovno vlogo v otomanskem svetu, predvsem pa v sami Turčiji.

Otomani so bili veliki graditelji. Ustvarili so veličastne arhitekturne zgradbe, ki jih še danes vidimo v Istanbulu in drugod. Ustvarili so zadnje mogočno islamsko cesarstvo, ki se je vse do dvajsetega stoletja upiralo Zahodu. Arabski Bližnji vzhod in Turčija sta potomca več kot šeststoletne otomanske vladavine, kakor so njeni potomci tudi muslimani na Balkanu, vključno z Albanijo, Bosno in Hercegovino, Kosovim in Makedonijo.​

SAFAVIDI IN KASNEJŠE PERZIJSKE DINASTIJE

Po mongolski invaziji in po razdelitvi politične vladavine v Perziji je v zahodni Perziji pod zastavo safawijskega sufijskega reda in dvanajstnikov – imamitov zraslo mogočno versko in politično gibanje. S podporo turškogovorečih plemen so Safavidi leta 905/1499 osvojili Tabriz in kmalu uvedli svojo vladavino po celotni Perziji, ki je vključevala ne samo današnji Iran, temveč tudi večji del Kavkazja in celoten Baluchistan, Afganistan in večji del Srednje Azije. Tako so na vzhodnem boku Otomanov ustanovili mogočno cesarstvo, prevzeli šiizem za državno religijo in s tem skušali preprečiti nadvlado Otomanov (Otomani so podpirali sunizem). Safavidi so po približno devetih stoletjih v nekem smislu ponovno uvedli perzijsko nacionalno državo in položili temelje sodobni državi Iran.

Isfahan so imenovali za svojo prestolnico in ga spremenili v eno najlepših mest islamskega sveta. Njihove umetniške stvaritve v arhitekturi, keramični umetnosti, preprogah in miniaturnem slikarstvu so zaznamovale enega od vrhuncev islamske umetnosti.

Kljub preseljevanju mnogih perzijskih sunitskih učenjakov in mislecev v Indijo je safavidsko obdobje priča tudi veliki oživitvi islamske znanosti, predvsem filozofije. Vendar pa se je dinastija, ki je bila izvorno sufijski red, obrnila proti sufizmu in nastal je spor med šiitsko ulemo in sufiji. Safavide, oslabljene od notranjih sporov in zunanjih pritiskov, je dokončno premagala afganska invazija leta 1135/1722, ki je pokopala safavidsko dinastijo.

Nekaj časa so Perzijo istočasno ogrožali Otomani in Rusi, ki so prodirali na jug. Vendar pa je leta 1142/1729 prišel na oblast safavidski general Nadir prišel in izgnal Afgane in Otomane iz Perzije ter ponovno osvojil Gruzijo, Shirwan in Armenijo. Razglasil se je za kralja, ustanovil afsharsko dinastijo in postal poslednji orientalski zavojevalec: leta 1150/1738 je zavzel Delhi in si prilastil severno Indijo. Njegova vladavina se je končala, ko ga je umorilo njegovo spremstvo. Po njem so se v južni Perziji uveljavili Zandi, medtem ko je Ahmad Shah Durrani razglasil avtonomijo v Afganistanu, kar je v sredini trinajstega/devetnajstega stoletja pripeljalo do uradne ločitve Afganistana od Perzije.

Leta 1193/1779 je turkmenski voditelj Aga Muhammad Khan Qajar osvojil Teheran in od tam preostalo Perzijo ter ustanovil qajarsko dinastijo, ki je trajala do leta 1343/1924. Ogroženi tako z Rusi na severu kot Britanci na jugu, so Qajaiji iskali poti, da bi vsaj nominalno ohranili perzijsko avtonomijo. Vendar je bila večina perzijskega ozemlja izgubljenega. Tokrat sta si ga lastili Rusija in Britanija, kljub vsemu pa je Perzija ohranila vsaj formalno in nominalno neodvisnost, šibka centralna vlada pa ni zmogla preprečiti tujega vmešavanja in spletkarjenja.

Izjalovilo se je več poskusov reform, vendar pa je, vsaj formalno, leta 1323/1906 uspela ustavna revolucija, ki je ustvarila ustavno monarhijo in prvi izvoljeni parlament v islamskem svetu. Borba za oblast pa se je med perzijskimi vladarji in verskimi avtoritetami kljub vsemu nadaljevala vse do prihoda Reze Shaha in ustanovitve dinastije Pahlavi. Perzija je vstopila v novo fazo svojega življenja, v obdobje obrambe nacionalne zavesti, združene z modernizacijo. Vendar pa stari spopadi med državo in šiitsko ulemo niso izginili. Dobili so novo obliko in leta 1979 pripeljali do islamske revolucije.

MOGULI

Islam se je v šestem/dvanajstem in sedmem/trinajstem stoletju pričel širiti v osrčje Indije predvsem s pomočjo sufijskih redov, kot je bil Chishtiyyah. Postopoma so se uveljavile lokalne muslimanske vlade, zlasti v času delhijskega sultanata, ki je občasno vladal večini severne Indije. Obstajale so tudi pomembne majhne muslimanske samouprave, na primer v Kašmirju in Bengalu, ter na jugu, predvsem na Dekanu. V desetem/šestnajstem stoletju je Babar s svojo vojsko zavladal severni Indiji in ustanovil Mogulsko cesarstvo (znano tudi kot Mugalsko cesarstvo).

To cesarstvo je gospodovalo večini dežele od 932/1526 do 1274/1858. Veliki zgodnji cesarji, Akbar, Humayun, Džahagir in Shah Džanan, so ustvarili eno najpremožnejših in kulturno bogatih cesarstev na svetu.

Čeprav so v cesarstvu v veliki meri prevladovali perzijski upravni sistem ter perzijski jezik in umetnost, so Moguli omogočili kreativno interakcijo med islamom in lokalno kulturo Indije. To sovplivanje je ustvarilo nekatera najodličnejša arhitekturna dela, kot je Taj Mahal v Agri, pa tudi cvetenje sufijske poezije v perzijskih in tudi lokalnih jezikih Indije ter glasbe. V tem obdobju je nastal jezik urdu, ki se je uveljavil v dvanajstem/osemnajstem in trinaj-stem/devetnajstem stoletju. Urdu je mnogo prispeval k izražanju islamske misli in občutkov v severni Indiji in je danes eden večjih islamskih jezikov.

Po smrti mogulskega cesaija Aurangzeba leta 1118/1707 so se Moguli soočili z zunanjimi vpadi Nadir Shaha Afshaija in ahmada Shaha Durranija, pa tudi s pojavom lokalnih hindujskih voditeljev in predvsem Britancev, ki so razširili svojo kolonialno oblast v Indijo in jo kmalu priključili k britanskemu imperiju. Zato je njihova moč pričela slabeti. Po muslimanski vstaji leta 1273/1857 seje končala tudi nominalna vladavina Mogulov. Muslimanska in tudi hindujska Indija je postala kolonija, ki je leta 1948 razglasila samostojnosti.​

Islam in druga območja

ČRNA AFRIKA

Zgodovina islama v Črni Afriki se prične v času Preroka, ko se nekateri njegovi tovariši zatečejo v Abesinijo. Vzhodna obala Afrike se je zelo hitro vključila v islamski svet, vendar islam ostaja vezan na obalna območja do trinajstega/devetnajstega stoletja, ko komunikacija znotraj džungelskih območij omogoči prodor islama iz vzhodnega dela v notranje predele Afrike. Islam se je v Afriki širil z zahodnega območja v notranjost dežele, predvsem v savano, ki jo Sahara, v kateri prebivajo Berberi in Arabci, ločuje od džungle, ki je, tako kot savana, naseljena s Črnoafričani.

Že v petem/enajstem stoletju so muslimanski zgodovinarji opisali muslimanske četrti v prestolnici Gane, ki so jo kasneje zavzeli Almoravidi in ki so jo nato nasledile lokalne dinastije. Do šestega/dvanajstega stoletja je večina Gane sprejela islam.

Obstajajo tudi poročila o muslimanih v Maliju. Njihov kralj je prestopil v islam. Arabsko se je Mali imenoval Takrur in v njem so muslimani ustanovili veliko kraljestvo s cvetočo islamsko kulturo, ki je bilo v tesnih stikih z muslimanskimi središči v Severni Afriki. Mesta, kot je bil Timbuktu, so postala središča islamskega učenja in do danes knjižnice v Maliju vsebujejo bogate zbirke arabskih rokopisov. Najslavnejši vladar Malija je bil Mansa Musa, ki je živel v osmem/štirinajstem stoletju. Osvojil je Timbuktu, pa tudi Songhay v osrčju Nigra, ki je kot muslimansko kraljestvo v devetem/petnajstem stoletju zasenčil Mali.

Romanje Mansa Muse, obdanega z velikim spremstvom, v Meko se je globoko vtisnilo v spomin islamskega sveta njegovega časa. Kraljestvo je poznalo slavne voditelje, kot je bil Askiya Muhammad, ki je, tako kot mnogi ugledni islamski voditelji Zahodne Afrike, romal v Meko. Tam je spoznal berberskega učenjaka Muhammada al-Maghilija, ki je globoko zaznamoval ta del sveta. Al-Maghili je pridigal obliko puritanskega islama, ki je nasprotovala vsakršnemu sprejemanju in prepletanju z lokalnimi afriškimi verskimi praksami, in poudaijal koncept mujaddid (obnovitev islama na začetku vsakega stoletja). Ta koncept ima pomembno vlogo v islamu Črne Afrike še danes, tesno pa je povezan tudi z mesijanskimi idejami, znanimi kot mahdizem.

V osmem/štirinajstem stoletju so Hause iz Zahodne Afrike, ki so do takrat živeli v relativni osami, postopoma prestopili v islam. Najprej so jih k temu nagovorili priseljenci iz Mandinga, ki so spreobrnili kralja iz Kana in Katsinaja, kasneje pa je fulanijska ulema na podlagi islamske izobrazbe znatno razširila vplive islama na to območje.

Do konca desetega/šestnajstega stoletja se je islam pričel širiti v Bagirmi in Waday in tudi tukaj je fulanijska ulema igrala pomembno vlogo. V tistem času je maroško kraljestvo pričelo kazati veliko zanimanje za saharske solne rudnike in po mnogih bitkah je prevladalo nad večjim delom tega območja. In vendar je kmalu izgubilo interes in se umaknilo ter dovolilo različnim pašam, da so zavladali lokalnim samoupravam. Za nekaj časa so na oblast prišli Bambari, katere islam ni posebej vznemirjal. Vendar pa so se v tem času drugi člani skupine Mande, ki so bili muslimani, razpršili na zahod in jug, vse do Atlantika, ter razširili islam do Zgornje Gvineje in Slonokoščene obale.

V dvanajstem/osemnajstem stoletju, tik pred evropsko kolonizacijo Afrike, se je število večjih religijskih gibanj razširilo po Zahodni Afriki in nastale so islamske države. Osnovale so se na podlagi privlačnosti karizmatičnih voditeljev: nekateri od njih so trdili, da so Mahdi. Najbolj slavni med njimi je bil Uthman dan Fadio, rojen v Gobiiju leta 1167/1754, ki je kmalu kot verski voditelj in vladar osvojil večino Zahodne Afrike. Združil je mnogo prepirljivih plemen in uvedel vladavino, katere verski in politični vplivi so se ohranili do danes.

Naslednji tak karizmatični voditelj je bil al-Hajj Umar, ki je živel na začetku trinajstega/devetnajstega stoletja. Izvorno iz Futu Toro, je kot mladi mož potoval v Meko, Medino in Jeruzalem ter se pridružil tidžanijaškemu sufijskemu redu. Vrnil se je v Futa Jallon in zbral veliko število verskih in vojaških privržencev.

Nato je odšel v Dinguiray, kjer je leta 1268/1852 razglasil džihad. Boril se je v mnogih vojnah, proti Bambarom in proti Francozom, ter spodbujal izseljevanje muslimanov, da bi se izognili življenju pod evropsko kolonialno vladavino. Celo na vrhuncu svojega aktivnega življenja se je za dolgo časa umikal v samoto in po pripovedovanju svojih privržencev je imel nadnaravne moči. Ubit je bil leta 1282/1864 v boju, vendar pa je zapustil versko in politično dediščino, ki je do danes ni mogoče pozabiti.

V arabščini se dežele, ki ležijo pod berberskimi in arabskimi pokrajinami Severne Afrike, imenujejo Bilad al-sudan, »dežela Sudana«, od česar današnji Sudan zavzema vzhodno območje. V to območje, znano kot nilski Sudan, je islam prodrl kasneje kot v Zahodno in Srednjo Afriko. Nubija, ki leži severno od te pokrajine in južno od današnjega Egipta, je bila območje starodavne civilizacije, ki je kasneje sprejela krščanstvo in se več stoletij upirala islamskemu prodoru iz Egipta.

Vendar pa so se arabska plemena postopoma pričela seliti na jug in Nubija je postajala vse bolj muslimanska, dokler se ni v osmem/štirinajstem stoletju popolnoma islamizirala, s tem pa se je zgodovinsko povezala z Egiptom. Preostali Sudan, razen njegove južne province, je postal še bolj arabiziran, predvsem od desetega/šestnajstega stoletja naprej, ko so nomadski Arabci pritisnili na pašnike nilskega Sudana. Istočasno so nearabska plemena, Fundži, prodrli na sever, sprejeli islam in zaključili islamizacijo Nubije in južnega Sudana. Fundžiji so bili predani sufizmu in v času njihove hegemonije so imeli sufijski redovi veliko moč, ki je na mnogih območjih prisotna še danes.

Od desetega/šestnajstega stoletja naprej so tudi Otomani vplivali na določena območja dežele, znane kot Sudan. Fundžijska oblast je padla v dvanajstem/osemnajstem stoletju in v trinajstem/devetnajstem stoletju je Egipt poslal odpravo, da bi osvojili deželo, ki je danes znana kot Sudan. Turško-egipčanska nadvlada Sudana je trajala, vse dokler niso v poznem trinajstem/devetnajstem stoletju Britanci prevzeli oblasti nad območjem. Vendar pa je bil položaj v Sudanu takšen, da je britanska kolonizacija naletela na mnoge ovire. Islamski verski preporod je bilo moč opaziti povsod in 1298/1881 je karizmatični verski voditelj Muhammad Ahmad trdil, da je Mahdi.

Poleg Sudana je želel v novo versko državo združiti celotni islamski svet. Nasprotoval je vestemizaciji, ki se je pričela pojavljati med določenimi razredi. Združil je plemena in se boril proti egipčanskim garnizijam, ki so jim pomagali Britanci. Leta 1302/1885 je premagal generala Gordona in zavzel Kartum, osnoval novo islamsko državo in versko organizacijo, ki je v Sudanu še danes zelo pomembna.

Za rt Hom in za vzhodno afriško obalo obstajajo poročila o uveljavitvi islama do tretjega/devetega stoletja. Postopoma so bila ustanovljena muslimanska kraljestva, ki so običajno plačevala davke krščanskim etiopskim cesarjem, vendar pa so bila mesta kot Zayla in Mogadishu že stoletja pred tem močno arabizirana. Čeprav sta bila kultura in jezik swahilijska, so bili Somalijci, ki so sprejeli islam in ga razširili na to območje, v tesnih stikih z arabskim in perzijskim svetom in so se sklicevali na svoje arabske korenine.

V desetem/šestnajstem stoletju so oblast nad območjem prevzeli Otomani in Portugalci. Slednji so požgali mesto Zayla. V takšnih okoliščinah se je Ahmad Gran, prvi od mnogih verskih reformatorjev tega območja, uprl in skušal uvesti islamsko oblast v pokrajini. Vendar so Grana v bitki ubili in muslimanska moč v notranjosti dežele je pričela slabeti. Vzdolž obale je islamska svahilijska kultura uspevala, saj so tako Otomani kot Umanisi z območja Arabskega morja pridobili veliko oblast.

Do trinajstega/devetnajstega stoletja so evropski kolonialisti, sprva Nemci, nato Britanci in kasneje Italijani, uničili islamsko vladavino na tem območju, vse dokler po drugi svetovni vojni območje ne postane politično neodvisno. Čeprav se je njegova politična moč pod kolonialno vladavino zmanjšala, je islam kot religija še silneje prodrl na zahod, v srce Afrike, s tem pa se je pričel proces, ki traja še danes. Vedno več Afričanov je pritegnil splet islama s svahilijsko obalno kulturo, za razliko od Zahodne in Srednje Afrike, kjer se je islam pojavil kot posledica migracij tujih elementov, Berberov in Arabcev.​

JUGOVZHODNA AZIJA

Islam se je pričel širiti v malajski svet že v sedmem/trinajstem stoletju, vendar pa je prodrl predvsem v osmem/štirinajstem stoletju s pomočjo sufijskih naukov, pobožnih trgovcev in številnih potomcev Prerokove družine in vladajočih razredov iz Hadramauta in Perzijskega zaliva, ki so se poročili s člani malajske kraljevske družine ter pričeli spreobračati ljudi v islam. Tudi kitajski muslimani so igrali pomembno vlogo pri islamizaciji malajskega sveta. Vendar pa je bila najodločilnejša vloga sufijev, ki so prišli iz indijskega podkontinenta in Arabije.

Sufiji so prevedli klasično sufijsko literaturo iz arabščine in perijščine v malajski jezik in ga naredili za enega večjih jezikov islamskega sveta. V malajščini so pričeli pisati tudi izvirna islamska dela, kot je mogoče videti v delih Hamze Fansurija iz enajstega/sedemnajstega stoletja.

Marko Polo je leta 691/1292, ko se je vračal s Kitajske v Perzijo, že odkril islamsko kraljestvo na Sumatri in Perlaku in kitajski viri govorijo o islamski odpravi, ki so jo iz Samudre poslali h kitajskemu cesarju leta 681/1282. Samudra je kmalu zrasla v mogočno muslimansko kraljestvo, znano kot Pasai, ki je trajalo do leta 927/1521, ko so ga osvojili Portugalci. Islam se je postopoma širil iz severne Sumatre do Malake. Tamkajšnji vladar Muhammad Iskandar Shah je postal slaven, čeprav so zgodnje hindujske in budistične prakse še nekaj časa prevladovale drugje v malajskem svetu.

V času sultana Muzaffa Shaha, okoli 855/1450, je malaška spreobrnitev v islam postala dokončna. Od tam se je religija širila preko Malajskega polotoka do Trenggana, Kedaha in Pahanga ter na vzhodno Sumatro. Leta 917/1511 so Malako zasedli Portugalci, ki so s tem končali islamsko politično oblast, vendar seje širjenje religije nadaljevalo.

Kmalu je zrasel Acheh, ki je postal središče muslimanske oblasti. Leta 930/1524 je Ali Mughayat Shah Portugalcem iztrgal Pasai in postavil temelje za politični vzpon Acheha. Kraljestvo je Acheh obdržalo do enajstega/sedemnajsta stoletja, ko je doseglo vrhunec s sultanom Iskandaijem Mudo, ki je vladal od 1015/1606 do 1046/1637. Za njim je kraljestvo pričelo propadati in do konca stoletja je razpadlo, vendar pa to ni oslabelo islama, ki se je na Sumatri še bolj utrdil.

V desetem/šestnajstem stoletju so arabski trgovci in verniki potovali iz Malake do Filipinov in prinesli islam v Brunei, na arhipelag Sulu in Mindanao, kjer so ob prihodu Špancev in Portugalcev bili muslimanski sultanati. Islamske skupnosti, ki jih danes najdemo na teh območjih, so ostanki nekdaj cvetočih islamskih kraljestev, katerih populacija je preživela kljub velikim preganjanjem in celo množičnim pobojem tistih, ki niso želeli sprejeti španskega krščanstva na Filipinih, kjer so muslimani postali znani kot morosi (Moro).

Na Javi obstajajo poročila o prisotnosti muslimanov v devetem/petnajstem stoletju, čeprav mnogo od teh ni bilo domačih muslimanov, temveč kitajskih, ki so pustili izreden pečat na vzhodni Javi. Na Javi je tudi grobnica muslimanskega pridigarja, najverjetneje perzijskega trgovca in pobožnega človeka po imenu Malik Ibrahim, iz leta 822/1419, ki priča o muslimanski prisotnosti v tistem času. Postopoma je pričela oblast mahapahitskega hindujskega kraljestva slabeti in vedno več ljudi je sprejelo islam.

Ta proces je pospešil prihod številnih islamskih sufijskih pridigarjev iz Indije, ki so igrali veliko vlogo pri razširjanju islama po večjem delu Jave. Ko so muslimani pridobili večjo oblast, so želeli pregnati Portugalce iz Malake, vendar so spopad izgubili. Svojo pozornost so nato preusmerili na zahodno Javo, ki še ni sprejela islama, in sledilo je mnogo lokalnih spopadov. Islam je mimo prodrl na jug centralne Jave s pomočjo osebnosti, kot je bil Kigede pandan-Arang. Življenja teh oseb so bila prepletena s poročili o čudežih in nadnaravnih dogodkih, njihove grobnice pa so še danes mesta romanj.

Proces islamizacije se je v devetem/petnajstem stoletju nadaljeval na vzhod do Moluccasa, katerega prvi muslimanski vladar je bil Zajn al-Abidin (891/1486-905/1500). Ko so v te kraje prišli Portugalci, so se močno trudili, da bi islam zamenjali s krščanstvom (celo Frančišek Ksaver je obiskal otoke), vendar jim ni uspelo oslabiti moči islama. Islam se je razširil tudi na južni Borneo in na otok Celebes, kjer je v enajstem/sedemnajstem stoletju Makasar postal središče islama in se nekaj časa upiral vdirajoči moči Nizozemcev.

Enajsto/sedemnajsto stoletje je bilo priča postopni prevladi Nizozemcev nad večjim delom območja, ki je danes znano kot Indonezija. Celo na Javi, kjer je mataramskemu cesarstvu uspelo osvojiti vsa lokalna kraljestva in ustanoviti cesarstvo skoraj po celotni Javi, je moč Nizozemcev in Britancev nenehno rasla. Spopadale pa so se tudi različne muslimanske skupine, ki so ponujale različne interpretacije islama. Do trinajstega/devetnajstega stoletja je bil celotni malajsko govoreči svet pod administrativno upravo Nizozemcev, Britancev in Špancev. Manjše skupine malajskih muslimanov, ki so se nahajale v Kambodži in na Tajskem, pa so upravljali voditelji teh dežel.

Islam je med malajskim ljudstvom, ki naseljujejo dežele, danes znane kot Indonezija, Malezija, Brunei in južni Filipini, z manjšinami v drugih sosednjih deželah, izpodrinil hinduizem in budizem (ki sta pričela slabeti od četrtega/desetega in petega/enajstega stoletja naprej) ter lokalne mistične in magične verske prakse. Malajščina je postala prevladujoči islamski jezik, ki se je napajal iz arabskih in perzijskih virov, vendar pa je črpal tudi iz zgodnejše literarne in verske tradicije hinduizma in budizma.

Čeprav so malajski muslimani ostajali globoko povezani z islamom, središčem islama v Meki in je bilo romanje (hadž) središče njihovega verskega življenja, so v islamsko kulturo vpeli mnoge vidike svoje verske preteklosti. Gledališče senc, ki črpa tematiko iz hindujskih epov Ramajana in Mahabharata in je postalo priljubljeno celo v Turčiji, je primer takšne sinteze. V procesu islamizacije, ki se še vedno odvija na oddaljenih otokih, je že od začetka igral veliko vlogo sufizem. Prav sufizem je tisti, h kateremu se je treba obrniti, da bi razumeli proces, po katerem je malajski jezik postal eden večjih jezikov islamskega sveta.​

KITAJSKA

Zgodovina islama na Kitajskem je stara skoraj toliko kot je star islam sam. V času umajadske dobe so namreč muslimani dosegli obale Kitajske po morju, tako kot so to počeli Arabci že pred pojavom islama. Postopoma so se vzdolž obale ustanovile muslimanske skupnosti, medtem kot so po kopnem perzijski trgovci, ki so potovali po Svileni cesti, s seboj prinesli nove dobrine, pa tudi verske ideje.

Na mnogih območjih Kitajske so obstajale islamske skupnosti celo v času dinastije T’ang, ki se je zaključila v zgodnjem četrtem/desetem stoletju. Mongolski vpad tako v Perzijo kot na Kitajsko je povečal stik med obema svetovoma in na Kitajsko prinesel islamsko astronomijo in matematiko. Kublaj Khan, zavojevalec Kitajske, je vpeljal perzijski jezik celo v svojo vojaško in civilno službo. Nekaj mož iz teh služb se je kasneje naselilo na Yunnanu in ustanovilo islamsko skupnost. Mnogo pomembnih državnikov, vključno z ministri, je bilo muslimanov.

Postopoma se je islam razširil po Kitajski in razvila se je domača oblika islamske kulture, z lastnimi artističnimi in literarnimi oblikami. Mnogo teh oblik je edinstvenih, saj so prevzele številne značilnosti prevladujoče kitajske kulture.

Stopnja sodelovanja muslimanov v kitajskem življenju je razvidna v življenjskem uspehu slavnega admirala dinastije Ming, Chang Hoja, ki je opravljal ambasadorske dolžnosti za kitajskega cesarja in ki je opravil veliki raziskavo Indijskega oceana. Večinoma so bili Mingi do muslimanov uvidevni in dva od cesarjev sta celo simpatizirala z islamom. Šele s pojavom dinastije Ch’ing v enajstem/sedemnajstem stoletju je državna politika terjala strogo nasprotovanje muslimanom in kitajske vojske so imele veliko željo preplaviti muslimanske dežele Srednje Azije.

Zanimivo je, da je prvo kitajsko delo o islamu napisal kitajski musliman šele v enajstem/sedemnajstem stoletju: Wang Tai-yii je napisal razlago islama, pri tem pa je uporabljal konfucijski jezik. Njegov najznamenitejši naslednik Wang Liu Chih iz dvanajstega/osemnajstega stoletja je iskal harmonijo med islamom in konfucijstvom: v istem stoletju je naqshbandijski sufij Ma Minghsin ostro nasprotoval konfucijstvu, pa tudi dinastiji Ch’ing.

Trinajsto/devetnajsto stoletje na Kitajskem je priča mnogim muslimanskim vstajam, ki so privedle do smrti mnogih muslimanov in do popolnega uničenja številnih islamskih skupnosti v krajih, kot so Kansu, Tsinghai in Yunnan. Kasneje v tem stoletju, leta 1294/1877, je Kitajska zaključila s svojimi vpadi v Vzhodni Turkestan, poimenovala ga je Sinkiang. Danes muslimanska populacija na tem področju, večinoma uighurskih in turkomanskih izvorov, tvori največjo koncentracijo muslimanov na Kitajskem. To je tudi provinca, kjer v nekaterih krajih zgodnje islamske civilizacije, kot je Kashghar, muslimanske skupnosti še vedno cvetijo kljub preganjanju religije v času komunistične dobe.

Islamski svet in sodobna zgodovina

Če pogledamo na zemljevid islamskega sveta trinajstega/devetnajstega stoletja, poleg bolehnega Otomanskega cesarstva ozremo tudi šibko Perzijo, neukrotljivi Afganistan in srce Arabskega polotoka. Preostanek obširnega islamskega sveta pa so v takšni ali drugačni obliki kolonizirale različne evropske sile, Vzhodni Turkestan pa Kitajci. Francozi so vladali Severni Afriki, določenim delom Zahodne in Srednje Afrike in po razpadu Otomanskega cesarstva po prvi svetovni vojni tudi Siriji in Libanonu.

Britanci so nadzorovali večino muslimanske Afrike, Egipta, muslimanske Indije, nekaj malajskogovorečega sveta in po prvi svetovni vojni Iraku, Palestini, Jordaniji, Adenu, Omanu in perzijskim zalivskim Emiratom. Nizozemci so s trdo roko vladali Javi, Sumatri in večini drugih delov današnje Indonezije. Rusi so postopoma razširili svoje ozemlje nad muslimanskimi območji, kot sta Dagestan in Čečenija, kakor tudi nad spodnjim Kavkazjem in Srednjo Azijo. Španci so držali dele Severne Afrike in podjarmili muslimane na Filipinih ter mnoge prisilili, da so sprejeli krščanstvo. Portugalci so izgubili svoje obširne posesti v Indijskem oceanu in nadzorovali kolonije zgolj z manjšim številom muslimanske populacije.

V tem kontekstu so se konec tega stoletja pričela oblikovati gibanja za neodvisnost muslimanskih dežel, navdahnjena tako z verskim etosom islama kot z nacionalizmom, ki je pričel vdirati v islamski svet v večji meri z Zahoda in bo postal celo bolj vpliven v teku dvajsetega stoletja.

Z razpadom Otomanskega cesarstva ob koncu prve svetovne vojne je današnja Turčija postala neodvisna ter prva in edina država islamskega sveta, ki je za svojo državno ideologijo sprejela sekularizem. Njena prejšnja evropska ozemlja, med katerimi jih je mnogo že prej iskalo neodvisnost, so postala neodvisna, medtem pa so, kot smo že omenili, njene arabske province na jugu prešle pod neposredno francosko in britansko kolonialno oblast.

Na arabskem polotoku je savdska družina, od dvanajstega/osemnajstega stoletja povezana z bojevitim in občasno nasilnim wahabitskim verskim gibanjem iz Nadža (Nadj), leta 1926 združila Nadž in Hejaz in ustanovila savdijsko kraljevino, kot jo poznamo danes. Samo obroč polotoka od Arabskega morja do južnih obrežij Perzijskega zaliva je ostal v oblasti Britancev, ki so vladali s pomočjo krajevnih šejkov in princev ali emirjev. Egipt je ohranil nominalno neodvisnost, čeprav je bil v resnici pod britanskim vplivom.

Ob koncu druge svetovne vojne so se z valom protikolonializma, ki je prekril svet, v islamskem svetu pojavila gibanja za neodvisnost. Kmalu po vojni se je Indija razdelila na muslimanski Pakistan, takrat največji muslimanski narod, in večinoma hindujsko Indijo, kjer je še naprej živela znatna muslimanska manjšina.

Pakistan sam se je razdelil leta 1971 na Pakistan in Bangladeš. Po krvavih spopadih si je od Nizozemcev svojo neodvisnost izbojevala tudi Indonezija, sledila ji je Malezija. V Afriki so se severnoafriški islamski narodi borili proti francoskemu kolonializmu ter si v petdesetih letih 20. stoletja izbojevali neodvisnost, razen Alžirije, kjer so se odvijali srditi spopadi za neodvisnost, ki so povzročili smrt milijona Alžircev.

Alžirija je leta 1962 končno postala popolnoma neodvisna. Na podoben način so si od Britancev in Francozov druga za drugo izbojevale svojo neodvisnost tudi islamske dežele Črne Afrike, čeprav močni ekonomski vplivi nekdanjih kolonialnih oblastnikov trajajo še danes.

Do sedemdesetih let 20 stoletja je bil skoraj ves islamski svet vsaj nominalno svoboden, razen dežel, ki so bile še zmeraj del sovjetskega imperija in Vzhodnega Turkestana. Z razpadom Sovjetske zveze leta 1989 pa je postala neodvisna tudi večina muslimanskih dežel Kavkazja in Srednje Azije.

Samo muslimanska območja, ki so jih v trinajstem/devetnajstem stoletju osvojili Rusi in jih imajo za del današnje Rusije, so ostala pod zunanjo politično dominacijo, enako tudi muslimanska območja znotraj Kitajske in Filipinov, skupaj s Kašmirjem in palestinskimi ozemlji.

Neodvisnost islamskih dežel v sodobnih časih pa dejansko ne pomeni tudi njihove kulturne, ekonomske in socialne neodvisnosti. Po politični neodvisnosti je mnogo delov islamskega sveta postalo kulturno celo bolj podrejenih kot pred tem. Še več, sama oblika nacionalne države, ki so jo islamskemu svetu vsilili z Zahoda, je tuja ustroju islamske družbe in je vzrok mnogih notranjih trenj. Na eni strani obstaja želja muslimanov po islamski enotnosti, ki nasprotuje razdeljevanju umme in ločitvi islamskega sveta ne samo na stare in utečene enote in pasove, temveč tudi na na novo izmišljene in umetne. Po drugi strani pa obstaja močna želja, da bi identiteto islamskega sveta zaščitili pred napadom sodobne zahodne civilizacije in njenih vrednot.

Sodobno zgodovino islamskega sveta zaznamujejo te in druge napetosti, kot je napetost med tradicijo in modernizmom, ki dokazuje, da ni še vedno živ le islam, temveč tudi sama islamska civilizacija. Te napetosti, ki posledično prinašajo nemire in socialne prevrate, kažejo na dejstvo, da kljub pešanju islamske civilizacije zaradi zunanjih in notranjih vzrokov preteklih dveh stoletjih islamski svet ostaja živa realnost s svojimi lastnimi verskimi in kulturnimi vrednotami, ki ostajajo zelo žive za več kot 1,2 miljardi vernikov od Vzhoda do Zahoda.

Objavljeno z dovoljenjem Študentske založbe. Prevod: Anja Zalta. Izdala založba Litera, 2007
Knjigo avtorja “Islam: religija, zgodovina in civilizacija”​