Ob verovanju v temeljne resnice vere se v Kur’anu na številnih mestih omenjajo ”dobra dela”. Ta močna povezava med verovanjem in dobrimi deli je skozi celo muslimansko zgodovino prispevala k nastanku vakufa – prostovoljnega in ne prisilnega izdvajanja imetja, sredstev ali lastniških pravic iz lastnega v institucionalizirano uporabo s ciljem, da služi kot skupno dobro.
Kot takšen, je vakuf bil in ostal, dosleden prvotnemu pomenu po katerem beseda weqafe pomeni: zaustaviti, zadržati ali posvetiti. Za ustanovitev vakufa je potrebno izpolniti tri pogoje, in sicer vakuf, vakif in vakufnama.
Vakuf je, kot je že navedeno, sam postopek ali namera določitve ali usmerjanja osebne lastnine v skupni ali trajni institucionalni okvir. Vakif je oseba, ki podari imetje v vakuf ali določi svoje imetje za vakuf, vakufnama pa predstavlja dokument ali potrdilo s katerim se bolj podrobno definira predmet vakufa, njegova vloga in način upravljanja.
Najstarejša vakufnama na naših prostorih je tista, ki jo je spisal Isa-beg Ishaković 1462. leta, v kateri je poudaril, da se njegovo imetje ”… ne more prodati niti podariti, niti na kakršenkoli način preiti v polno lastništvo nekoga drugega (mukl), temveč, da večno ostane tako kot je (v vakufnami) zapisano ‘vse dokler Bog ne ostane edini Gospodar zemlje in vsega kar je na njej; On je najboljši Naslednik’.”
Poleg Isa-bega Ishakovića je najpomembnejši vakif naših prostorov Gazi Husrev-beg, ki je v noči Lejlei-mi’radža 943. leta po Hidžri, kar ustreza, 8. januarju 1537, spisal vakufnamo na podlagi katere je ustanovljena istoimenska medresa (srednja teološka šola v Sarajevu). Lejlei-mi’radž je tako v simbolnem pomenu postal dan vakifov.
Tudi v drugih mestih so bile vakufname temelj ali ”rojstni list” za nastanek in razvoj urbanega življenja. Tako je naš znani pesnik Derviš-paša Bajezidagić, na lepem in okrašenem arabskem jeziku, leta 1593 sestavil vakufnamo in podaril (zgradil) kamnito džamijo v Mostarju, mekteb in medreso, ki so bile okrašene z orientalnimi rokopisi (kot je komentar Rumijeve Mesnevije), za tem devet dućanov (trgovin), pet mlinov in 130.000 srebrnih dirhemov ter dodatnih 36.000 dirhemov za honorar muderrisu, ki bo predaval v mostarskih dažmijah in pri tem tolmačil Mesnevijo v medresi in za druge potrebe.
Z današnje distance, gledano skozi stoletja nazaj, bi na naših prostorih bilo nepredstavljivo govoriti o obstoju muslimanov brez vizije in plemenite ideje, ki so jo vtkali v našo zgodovino veliki vakifi kot so: Isa-bega Ishakovića, Gazi Husrev-bega, Rustem-paše Opukovića, Mehmed-paše Sokolovića, Ferhad-bega Sokolovića, Hadži Mehmed-bega Karađoza, Ali-paše Rizvanbegovića in drugi.
Vakuf, na kar ukazuje že sam koren besede, ostaja kot trajna kategorija, da ljudsko dobro obstane in traje samo z deljenjem. Vzvišeni Allah v Kur’anu pravi:
”Dobrega ne boste dosegli, vse dokler ne delite tega, kar vam drago je. A karkoli razdelite, Allah res za to ve! (Ali Imran, 92)
Nevres Mustafić
Kot takšen, je vakuf bil in ostal, dosleden prvotnemu pomenu po katerem beseda weqafe pomeni: zaustaviti, zadržati ali posvetiti. Za ustanovitev vakufa je potrebno izpolniti tri pogoje, in sicer vakuf, vakif in vakufnama.
Vakuf je, kot je že navedeno, sam postopek ali namera določitve ali usmerjanja osebne lastnine v skupni ali trajni institucionalni okvir. Vakif je oseba, ki podari imetje v vakuf ali določi svoje imetje za vakuf, vakufnama pa predstavlja dokument ali potrdilo s katerim se bolj podrobno definira predmet vakufa, njegova vloga in način upravljanja.
Najstarejša vakufnama na naših prostorih je tista, ki jo je spisal Isa-beg Ishaković 1462. leta, v kateri je poudaril, da se njegovo imetje ”… ne more prodati niti podariti, niti na kakršenkoli način preiti v polno lastništvo nekoga drugega (mukl), temveč, da večno ostane tako kot je (v vakufnami) zapisano ‘vse dokler Bog ne ostane edini Gospodar zemlje in vsega kar je na njej; On je najboljši Naslednik’.”
Poleg Isa-bega Ishakovića je najpomembnejši vakif naših prostorov Gazi Husrev-beg, ki je v noči Lejlei-mi’radža 943. leta po Hidžri, kar ustreza, 8. januarju 1537, spisal vakufnamo na podlagi katere je ustanovljena istoimenska medresa (srednja teološka šola v Sarajevu). Lejlei-mi’radž je tako v simbolnem pomenu postal dan vakifov.
Tudi v drugih mestih so bile vakufname temelj ali ”rojstni list” za nastanek in razvoj urbanega življenja. Tako je naš znani pesnik Derviš-paša Bajezidagić, na lepem in okrašenem arabskem jeziku, leta 1593 sestavil vakufnamo in podaril (zgradil) kamnito džamijo v Mostarju, mekteb in medreso, ki so bile okrašene z orientalnimi rokopisi (kot je komentar Rumijeve Mesnevije), za tem devet dućanov (trgovin), pet mlinov in 130.000 srebrnih dirhemov ter dodatnih 36.000 dirhemov za honorar muderrisu, ki bo predaval v mostarskih dažmijah in pri tem tolmačil Mesnevijo v medresi in za druge potrebe.
Z današnje distance, gledano skozi stoletja nazaj, bi na naših prostorih bilo nepredstavljivo govoriti o obstoju muslimanov brez vizije in plemenite ideje, ki so jo vtkali v našo zgodovino veliki vakifi kot so: Isa-bega Ishakovića, Gazi Husrev-bega, Rustem-paše Opukovića, Mehmed-paše Sokolovića, Ferhad-bega Sokolovića, Hadži Mehmed-bega Karađoza, Ali-paše Rizvanbegovića in drugi.
Vakuf, na kar ukazuje že sam koren besede, ostaja kot trajna kategorija, da ljudsko dobro obstane in traje samo z deljenjem. Vzvišeni Allah v Kur’anu pravi:
”Dobrega ne boste dosegli, vse dokler ne delite tega, kar vam drago je. A karkoli razdelite, Allah res za to ve! (Ali Imran, 92)
Nevres Mustafić
