Zgodba Hasana Hasanovića
Bratovo mrtvo telo nosil 20 km
Hasan Hasanović je tega groznega poletja 1995 razmišljal, kako in kaj bo povedal svoji materi, kje sta njegova dva brata. To je bila njegova največja skrb. Smrt dveh mlajših sinov bo dokončno strlo njeno že tako strto srce. Mlajšega brata Hajra je Hasan že pustil v srebreniških gozdovih in v kolikor pusti tudi Hasiba, materi ne bo ostalo več nič od življenja. Odločil se je, da bo Hasibovo telo nesel in ga ne bo zapustil, pa čeprav lahko zaradi te odločitve tudi sam izgubi življenje. V begu po poteh srebreniških gozdov do svobodnega ozemlja, ki je bilo pod kontrolo vojske Bosne in Hercegovine, je življenja izgubilo mnogo ljudi, ki so na tej poti videli in upali za novim življenjem, svobodo.
Hasan je bil del prve najmnožičnejše kolone, ki je prva prišla do svobodnega ozemlja. Kasneje je tja prihajalo vedno manj ljudi, po devetih mesecih je celo šest ljudi zapustilo gozd. Na poti jih je srbska vojska obstreljevala z granatami in v določenem predelu sta Hasan in njegov brat Hasib naletela na minsko polje, kjer sta bila oba ranjena.
Hasan težko ranjenega brata Hasiba ni želel pustiti sredi polja, kot je to že storil z mlajšim bratom – odločil se je, da ga na hrbtu prenese do svobodnega ozemlja. Hasanov brat je v njegovem naročju umrl natanko 9 ur za tem, ko sta bila ranjena. Pot z ranjenim bratom je bila dolga 20 km in je trajala 6 dni. Na vprašanje, kako je vse to zdržal, odgovarja, da je mislil, da bodo vse pobili. ”Na desetine ljudi je vsakodnevno umiralo in smrt je postala del vsakdana.
Nisem si predstavljal, da bom preživel. Vendar sem upal, da mi bo lažje, v kolikor prenesem brata do svobodnega ozemlja.” Lastno telo mu ni pomenilo nič. Ni se zavedal niti tega, da je celo pot prehodil bos, vse dokler ni videl fotografije, na kateri boža obraz mrtvega brata. Leta 2009 je našel kosti mlajšega brata Hajra in danes skupaj z bratom Hasibom ležita v spominskem centru v Potočarjih.
Zgodba Almase Salihović
Kot otrok se spomnim nepopisne gneče v Potočarjih
Almasa Salihović je bila kot šesti otrok v družini Salihović rojena leta 1986. Živeli so v mestecu Skejići, ki je 22 km oddaljeno od Srebrenice, v bližini reke Drine. Leta 1993 je bila njena družina prisiljena zapustiti svoj dom, saj so jih vsakodnevno obmetavali z granatami, ki so prihajale z gore Tare (Srbija), s katere so bile vse okoliške vasi zelo dobro vidne. Veliko ljudi je izgubilo življenja in pokopani so tam, kjer so bili najdeni; v gozdovih, ki so predstavljali edini ”varen” kraj. Bežali so po gozdovih, gozdnih poteh in tako prispeli do Srebrenice, ki je že bila polna priseljenih ljudi. Približno eno leto so ostali v mestu pri sorodniku. ”Tudi Srebrenica je bila v tem času oblegana, nanjo so padale granate, vendar nekoliko manj kot na našo vas. Takrat so za tiste, ki zapustili svoje domove, zgradili kamp naselje v Zelenem Jadru.”
Almasina družina, enajst družinskih članov, je bila v eni izmed hiš omenjenega kampa. Vojna je napredovala in potrebno je bilo zapustiti tudi kamp naselje, tako so ponovno prišli v Srebrenico, kjer so ostali vse do leta 1995. ”Takrat smo prišli do Potočarjev, mesta, kjer danes stoji spominski center. Kot otrok se nisem zavedala nevarnosti, v kateri smo se nahajali. V gneči, ki je bila nepopisna, sem poleg tovarne akumulatorjev stala z mamo in bratom Salihom (1980) ter sestro Sabaheto (1978). Sestra Fatima (1975) in brat Abdullah (1977) sta bila nekje v gneči v notranjosti tovarne. Brata Abdullaha nisem nikoli več videla.
Mi štirje smo bili z avtobusom prepeljani v Kladanj, sestra Fatima je prispela dan kasneje in povedala, da so ju z bratom Abdullahom ločili pri vstopu na avtobus ter jima ob tem zatrdili, da bo prišel z drugim avtobusom.” Leta 2008 so ga pokopali v Potočarjih. V sekundarni grobnici v Čančarjih pri Zvorniku so našli samo 30% posmrtnih ostankov. Od takrat niso našli nič drugega. Pobiti so tudi številni drugi moški člani družine. Leta 2005 se je Almasina družina vrnila v svojo vas, kjer so jim obnovili hišo. Danes je to mesto ločeno od občine in v njem živita samo dve družini.
Almasa trenutno zaključuje študij angleškega jezika in književnosti.
Bratovo mrtvo telo nosil 20 km
Hasan Hasanović je tega groznega poletja 1995 razmišljal, kako in kaj bo povedal svoji materi, kje sta njegova dva brata. To je bila njegova največja skrb. Smrt dveh mlajših sinov bo dokončno strlo njeno že tako strto srce. Mlajšega brata Hajra je Hasan že pustil v srebreniških gozdovih in v kolikor pusti tudi Hasiba, materi ne bo ostalo več nič od življenja. Odločil se je, da bo Hasibovo telo nesel in ga ne bo zapustil, pa čeprav lahko zaradi te odločitve tudi sam izgubi življenje. V begu po poteh srebreniških gozdov do svobodnega ozemlja, ki je bilo pod kontrolo vojske Bosne in Hercegovine, je življenja izgubilo mnogo ljudi, ki so na tej poti videli in upali za novim življenjem, svobodo.
Hasan je bil del prve najmnožičnejše kolone, ki je prva prišla do svobodnega ozemlja. Kasneje je tja prihajalo vedno manj ljudi, po devetih mesecih je celo šest ljudi zapustilo gozd. Na poti jih je srbska vojska obstreljevala z granatami in v določenem predelu sta Hasan in njegov brat Hasib naletela na minsko polje, kjer sta bila oba ranjena.
Hasan težko ranjenega brata Hasiba ni želel pustiti sredi polja, kot je to že storil z mlajšim bratom – odločil se je, da ga na hrbtu prenese do svobodnega ozemlja. Hasanov brat je v njegovem naročju umrl natanko 9 ur za tem, ko sta bila ranjena. Pot z ranjenim bratom je bila dolga 20 km in je trajala 6 dni. Na vprašanje, kako je vse to zdržal, odgovarja, da je mislil, da bodo vse pobili. ”Na desetine ljudi je vsakodnevno umiralo in smrt je postala del vsakdana.
Nisem si predstavljal, da bom preživel. Vendar sem upal, da mi bo lažje, v kolikor prenesem brata do svobodnega ozemlja.” Lastno telo mu ni pomenilo nič. Ni se zavedal niti tega, da je celo pot prehodil bos, vse dokler ni videl fotografije, na kateri boža obraz mrtvega brata. Leta 2009 je našel kosti mlajšega brata Hajra in danes skupaj z bratom Hasibom ležita v spominskem centru v Potočarjih.
Zgodba Almase Salihović
Kot otrok se spomnim nepopisne gneče v Potočarjih
Almasa Salihović je bila kot šesti otrok v družini Salihović rojena leta 1986. Živeli so v mestecu Skejići, ki je 22 km oddaljeno od Srebrenice, v bližini reke Drine. Leta 1993 je bila njena družina prisiljena zapustiti svoj dom, saj so jih vsakodnevno obmetavali z granatami, ki so prihajale z gore Tare (Srbija), s katere so bile vse okoliške vasi zelo dobro vidne. Veliko ljudi je izgubilo življenja in pokopani so tam, kjer so bili najdeni; v gozdovih, ki so predstavljali edini ”varen” kraj. Bežali so po gozdovih, gozdnih poteh in tako prispeli do Srebrenice, ki je že bila polna priseljenih ljudi. Približno eno leto so ostali v mestu pri sorodniku. ”Tudi Srebrenica je bila v tem času oblegana, nanjo so padale granate, vendar nekoliko manj kot na našo vas. Takrat so za tiste, ki zapustili svoje domove, zgradili kamp naselje v Zelenem Jadru.”
Almasina družina, enajst družinskih članov, je bila v eni izmed hiš omenjenega kampa. Vojna je napredovala in potrebno je bilo zapustiti tudi kamp naselje, tako so ponovno prišli v Srebrenico, kjer so ostali vse do leta 1995. ”Takrat smo prišli do Potočarjev, mesta, kjer danes stoji spominski center. Kot otrok se nisem zavedala nevarnosti, v kateri smo se nahajali. V gneči, ki je bila nepopisna, sem poleg tovarne akumulatorjev stala z mamo in bratom Salihom (1980) ter sestro Sabaheto (1978). Sestra Fatima (1975) in brat Abdullah (1977) sta bila nekje v gneči v notranjosti tovarne. Brata Abdullaha nisem nikoli več videla.
Mi štirje smo bili z avtobusom prepeljani v Kladanj, sestra Fatima je prispela dan kasneje in povedala, da so ju z bratom Abdullahom ločili pri vstopu na avtobus ter jima ob tem zatrdili, da bo prišel z drugim avtobusom.” Leta 2008 so ga pokopali v Potočarjih. V sekundarni grobnici v Čančarjih pri Zvorniku so našli samo 30% posmrtnih ostankov. Od takrat niso našli nič drugega. Pobiti so tudi številni drugi moški člani družine. Leta 2005 se je Almasina družina vrnila v svojo vas, kjer so jim obnovili hišo. Danes je to mesto ločeno od občine in v njem živita samo dve družini.
Almasa trenutno zaključuje študij angleškega jezika in književnosti.
