Pogovor z džini med rukjo
Pogovori z džini med rukjo lahko privedejo do resnih posledic, tako na sam proces čiščenja kot na osebo, ki gre skozi rukjo.
Čeprav se v določenih situacijah lahko šteje za upravičeno postaviti kratko vprašanje, na primer o lokaciji sihra, bi to morala biti izjema in ne pravilo. Če je vprašanje zastavljeno z jasno namero in se takoj nadaljuje z učenjem Kur’ana, ima lahko svoj namen.
(Vendar je treba vedeti, kdaj vprašati).
Težava pa nastane, ko se ta praksa spremeni v dolge pogovore in nepotrebne razprave.
Džini so znani po svoji premetenosti in izkoristijo vsako priložnost, da odvrnejo pozornost učača od učenja Kur’ana, saj vedo, da jih to slabi in odganja. Ko se pozornost preusmeri z učenja Kur’ana na pogovore, proces rukje izgubi na učinkovitosti.
Še huje, takšna praksa pogosto pripelje do absurdnih situacij. Obstajajo učači, ki namesto da bi se držali Kur’ana, »sodelujejo« z džinom pri iskanju sihra. Potem džin začne: »Evo, nekaj vidim pri garaži… Čistim, čistim… Nekaj je tudi na podstrešju… Ah, ja, nekaj je tudi pri sosedi.«
Mislim, ljudje moji, ali ni to tragikomično? Če ne bi bilo tako resno, bi bilo smešno. In tako »čisti« od ene rukje do druge, a problem ostaja enak.
Naj nas Allah zaščiti.
Na žalost tak pristop pusti dolgoročne posledice. Pacienti, ki so šli skozi rukje, kjer so učači govorili z džini, pogosto kasneje prihajajo z novim problemom – džini se nadaljujejo pogovarjati skozi njih tudi zunaj rukje.
Ti ljudje, medtem ko džini govorijo med rukjo, celo vztrajajo, da tudi jaz govorim z njimi. Z začudenjem me sprašujejo: »Zakaj ne govoriš z njimi? Saj vsi govorijo.« Takšen odnos in pričakovanje sta neposreden rezultat rukje, kjer se pogovoru z džini daje prednost pred učenjem Kur’ana.
Pomembno je razumeti, da džinom ni v interesu razkriti lokacije sihra ali olajšati proces osvobajanja. Njihov cilj je manipulacija, ohranjanje nadzora in odvračanje pozornosti od Kur’ana. Tudi v redkih primerih, ko je eno vprašanje lahko koristno, vsak nadaljnji pogovor odpira vrata zapletom. Džin tako dobi priložnost, da vodi igro, učač pa kot nek detektiv išče sihr z nekom, ki ga sploh ne vidi.
Na kakšni podlagi se verjame džinu, da je iskren? In še, moraš opraviti naloge, da bi on nekaj storil ali odstranil ali da bi se kar tako rešil in odšel… (To se na žalost v praksi dogaja).
Zato je ključno, da se rukja temelji na čistem in neprekinjenem učenju Kur’ana. Kur’an ima moč, da očisti in osvobodi, medtem ko pogovori z džini le podaljšujejo trpljenje in otežujejo proces.
Učač ve, da je moč v Kur’anu in da je komunikacija z džini lahko zelo škodljiva.
Naj nas Allah zaščiti, da to ne spremenimo v nekaj, kar bolj spominja na komedijo kot na rukjo.
Pogovori z džini med rukjo lahko privedejo do resnih posledic, tako na sam proces čiščenja kot na osebo, ki gre skozi rukjo.
Čeprav se v določenih situacijah lahko šteje za upravičeno postaviti kratko vprašanje, na primer o lokaciji sihra, bi to morala biti izjema in ne pravilo. Če je vprašanje zastavljeno z jasno namero in se takoj nadaljuje z učenjem Kur’ana, ima lahko svoj namen.
(Vendar je treba vedeti, kdaj vprašati).
Težava pa nastane, ko se ta praksa spremeni v dolge pogovore in nepotrebne razprave.
Džini so znani po svoji premetenosti in izkoristijo vsako priložnost, da odvrnejo pozornost učača od učenja Kur’ana, saj vedo, da jih to slabi in odganja. Ko se pozornost preusmeri z učenja Kur’ana na pogovore, proces rukje izgubi na učinkovitosti.
Še huje, takšna praksa pogosto pripelje do absurdnih situacij. Obstajajo učači, ki namesto da bi se držali Kur’ana, »sodelujejo« z džinom pri iskanju sihra. Potem džin začne: »Evo, nekaj vidim pri garaži… Čistim, čistim… Nekaj je tudi na podstrešju… Ah, ja, nekaj je tudi pri sosedi.«
Mislim, ljudje moji, ali ni to tragikomično? Če ne bi bilo tako resno, bi bilo smešno. In tako »čisti« od ene rukje do druge, a problem ostaja enak.
Naj nas Allah zaščiti.
Na žalost tak pristop pusti dolgoročne posledice. Pacienti, ki so šli skozi rukje, kjer so učači govorili z džini, pogosto kasneje prihajajo z novim problemom – džini se nadaljujejo pogovarjati skozi njih tudi zunaj rukje.
Ti ljudje, medtem ko džini govorijo med rukjo, celo vztrajajo, da tudi jaz govorim z njimi. Z začudenjem me sprašujejo: »Zakaj ne govoriš z njimi? Saj vsi govorijo.« Takšen odnos in pričakovanje sta neposreden rezultat rukje, kjer se pogovoru z džini daje prednost pred učenjem Kur’ana.
Pomembno je razumeti, da džinom ni v interesu razkriti lokacije sihra ali olajšati proces osvobajanja. Njihov cilj je manipulacija, ohranjanje nadzora in odvračanje pozornosti od Kur’ana. Tudi v redkih primerih, ko je eno vprašanje lahko koristno, vsak nadaljnji pogovor odpira vrata zapletom. Džin tako dobi priložnost, da vodi igro, učač pa kot nek detektiv išče sihr z nekom, ki ga sploh ne vidi.
Na kakšni podlagi se verjame džinu, da je iskren? In še, moraš opraviti naloge, da bi on nekaj storil ali odstranil ali da bi se kar tako rešil in odšel… (To se na žalost v praksi dogaja).
Zato je ključno, da se rukja temelji na čistem in neprekinjenem učenju Kur’ana. Kur’an ima moč, da očisti in osvobodi, medtem ko pogovori z džini le podaljšujejo trpljenje in otežujejo proces.
Učač ve, da je moč v Kur’anu in da je komunikacija z džini lahko zelo škodljiva.
Naj nas Allah zaščiti, da to ne spremenimo v nekaj, kar bolj spominja na komedijo kot na rukjo.
